Kot najbrž za vse atlete, se je delo in garanje za prihajajočo sezono tudi zame pričelo že pred nekaj tedni.

Po psihološko naporni in izčrpljujoči sezoni, v kateri mi je preglavice povzročal poškodovan gleženj, so se priprave na novo sezono pričele s prilagojenim programom, saj poškodbe gležnja še vedno nisem povsem sanirala in zdravljenje še poteka.
 
Po prihodu s svetovnega prvenstva v Berlinu sem bila izčrpana, utrujena od celotne sezone, od borbe same s seboj in bolečim gležnjem. Sama sebe sem prepričevala in prepričala, da stvar ni tako resna, da lahko tekmujem, ker resnično nisem hotela dati v nič vseh ur in muk, ki sem jih prestala na treningih. Še bolj me je izčrpavalo dejstvo, da kljub vsem pregledom in terapijam poškodbe sploh niso mogli/znali diagnosticirati. Predolgo sem čakala na pregled z magnetno resonanco. Na koncu sem bila od vsega skupaj tako utrujena, da je bilo vse, kar sem si želela po koncu – počitnice, popoln odklop, stran od treningov in se vsaj za nekaj časa znebiti misli na poškodbo, ki me pesti. In to sem tudi storila, privoščila sem si počitnice, stran od vsega, stran od atletike…

Zaradi spleta okoliščin in neizpolnjenih obljub pa je do pregleda mojega gležnja minilo veliko preveč časa. Ko sedaj razmišljam za nazaj, krivim tudi samo sebe, da se nisem “zmigala” in sama poizkusila urediti stvar v krajšem času. V glavnem, zaradi vseh stvari je ponovno minil mesec dni, ampak sedaj se vse premika v pravo smer in ponoven pregled z magnetno resonanco sem naposled le opravila. Upam, da bom na podlagi le-tega lahko dobila končno diagnozo (mogoče sedaj že pozdravljenega – joj kako se to lepo sliši) gležnja.

Ker pa enostavno ne morem čakati križem rok in počivati vest ta čas, sem konec septembra že pričela s treningi. Zaradi težav so le-ti prilagojeni, predvsem poskušam vzdrževati splošno telesno pripravljenost.

Drugače pa se zraven atletike trudim na Pravni fakulteti v Mariboru. Zadnji dve leti, priznam, nisem bila med pridnimi študenti, sedaj pa sem se odločila, da vsaj v zimskem času opravim nekaj študijskih obveznosti. In tako v pripravljalnem obdobju, ko sem doma in treningi še niso tako intenzivni, študiram in se pripravljam na izpite. V poletju in tudi v času intenzivnih priprav, ko sem kar veliko na poti, zelo težko najdem čas oz. energijo za prebiranje študijske literature, zato mi tudi napredovanje iz letnika v letnik, ne gre kot bi si želela. Zavedam pa se, da je izobrazba pomembna in bom študij tudi dokončala. Bom pa potrebovala nekaj več časa oz. si ga bom vzela, saj je atletika na prvem mestu v mojem življenju. Vsaj v tem trenutku.

Ta teden se odpravljamo na svetovno prvenstvo v Berlin. Zadnji dnevi pred odhodom potekajo v precej ustaljenem ritmu, podobnem dnevom pred prvenstvi v preteklih letih. Sam nenazadnje že četrič odhajam na svetovno prvenstvo.

V miru se pripravljamo vsak na svojem koncu, meni v tem primeru poletno mrtvilo v Ljubljani kar prav pride. Nekaj dni pred odhodom smo se vsi zbrali še na tiskovni konferenci, potem pa odleteli proti Berlinu. Tam si bomo po dva in dva delili sobe, kar je najmanjši problem, saj se v reprezentanci razumemo vsaj tako dobro kot cimri v kakšnem študentskem stanovanju. Da so tudi med študenti izjeme, bi lahko kaj več povedala dekleta, ki so tukaj blogala pred mano. Draft za ligo NFL* je v primerjavi z delitvijo sob za ženski del reprezentance en zelo kratek in enostaven sestanek. Ampak to je pričakovano ob ženski naravi, ki si v taki situaciji pač težje najde kompatibilno osebo.

V dvoposteljnih sobah nas gostijo tudi na atletskih mitingih po svetu, kjer si večina za cimra najde koga iz svoje reprezentance. To atletom iz velikih držav ne predstavlja problema, pri meni pa je drugače. V moški konkurenci je malo Slovencev, ki le občasno pridejo do nastopa na močnih mitingih. S Primožem Kozmusom pa se iz razlogov, ki jih je že večkrat opisal (organizatorji mitingov se meta kladiva izogibajo kot hudič križa), redko znajdeva na istem mitingu. In tako je nastal pester seznam atletov, prihajajoč iz vseh koncev sveta in kultur, s katerimi sem si v preteklih letih za nekaj dni delil sobo. Vsak s svojimi navadami, bioritmom in znanjem/neznanjem angleščine.

Začudeno sem gledal maroškega dolgoprogaša, ki je v Stockholmu nesrečno strmel skozi okno najine sobe. Poskušal je locirati sonce in s tem smeri neba, da bi opravil svojo molitev, v sivi švedski zimi pa sonca nikakor ni bilo na spregled.

Na CNN sem že 96-ič slišal isto novico in si za preostanek dneva nataknil slušalke z glasbo, kaj pa naj, ko imajo pa Američani radi prižgan TV od jutra do večera, po pravilu nastavljen na CNN, kot da jim ta plačuje za to.

Avstralec me je zbudil ob treh ponoči, ko je ‘’skypal” z domačimi v Avstraliji, seveda, saj je tam ura poldne, najbolj primeren čas za pogovor.

Po dneh skupnega bivanja s tekačem iz Etiopije sem opazil, da s seboj nima ničesar za osebno higieno, niti zobne krtačke ne (jaz pa bodoči zobozdravnik!!), njegova celotna prtljaga pa je obsegala en majhen nahrbtnik. Nam se zdi to čudno, ko radi s seboj vlačimo ‘pol bajte’, oni pa pač živijo toliko bolj preprosto, kdo bi jih lahko za to obsojal?

Preživel sem tudi romantičen večer s svojim prenosnikom, na zofi nasproti vhoda v hotelsko dvigalo. Cimer, doma iz Južne Afrike, se je odpravil spat ob devetih in me prosil, če lahko sam storim enako, ali pa grem ven iz sobe, ker sem preveč hrupen. Jaz sem šel pa nazadnje spat ob devetih verjetno pri devetih letih…
Take situacije čez čas ostanejo v spominu kot simpatične, večina atletov pa se izkaže za prijazne ljudi, ki ljubijo šport in življenje nasploh. Kljub temu, da si na mitingih želim več družbe iz Slovenije, se ne morem pritoževati, saj sem na ta način spoznal precej zanimivih ljudi.

*Klubi v ligi NFL vsako leto izbirajo nove igralce na dva dni trajajočem skupnem sestanku, po sistemu, ki ima toliko pravil in omejitev, da verjetno vseh ne pozna niti komisar lige.

Živijo!

Kot že verjetno veste, se pri meni zadnje čase vse vrti okoli hrbta…  V nedeljo sem prišla iz Londona, kjer sem bila na eni od terapij, na katere hodim zaradi problemov s hrbtom. Končno gre na boljše, res je bil že skrajni čas. Začela sem dokaj normalno trenirati, za mano sta že dva tedna težkih treningov in počasi se pripravljam na drugi del sezone. Še vedno treniram prilagojeno, ampak na srečo je do nastopa na svetovnem prvenstvu še dva meseca časa. Generalno gledano sem zelo optimistična in pozitivna, vendar moram priznati, da sem imela zaradi te poškodbe veliko slabih dni in včasih se je bilo res zelo težko boriti, ko nekaj časa niti nisem vedela kaj je narobe. Vendar nisem odnehala! Najtežje je zdaj, ko se je začela sezona in lahko le gledam, kako ostali tekmujejo, jaz pa še ne morem.

Vem pa, da nisem ne prva ne zadnja, ki je poškodovana in sprijaznila sem se s tem, da so poškodbe del športne kariere. Kljub temu, da imam težave s hrbtom, pa se moji cilji niso prav nič spremenili in še vedno verjamem, da me boste v Berlinu videli na zaletišču. To, da bom sezono začela toliko kasneje in da pošteno zamujam s pripravami, je zame velik izziv. Še večji pa, da kljub vsem tem težavam na svetovnem prvenstvu dosežem visoko uvrstitev. Morda se sliši nemogoče, vendar jaz verjamem v čudeže.
V svoji karieri sem bila resno poškodovana dvakrat. Ko sem bila še v Srbiji, je bilo vse to precej težje prenašati, predvsem psihično. Tam je atletika in s tem tudi atleti nekaj zelo ”marginalnega”. V Sloveniji je vse drugače in zdaj se lažje spopadam s tem. Ob sebi imam pozitivne in dobre ljudi, ki mi stojijo ob strani in mi pomagajo, da bom lahko čim prej spet pokazala kakšnih skokov sem sposobna. In tudi zaradi vseh, ki me podpirajo, ne bom odnehala!
Zato moramo tudi takrat, ko ne gre vse po načrtih, nadaljevati svojo pot. Na tej poti prodi zastavljenemu in želenemu cilju vedno naletimo na kakšno oviro, ki jo moramo preskočiti Najlažje je tekmovati takrat, ko vse teče kot po maslu, ampak karakter pokažemo takrat, ko pride do težav. In prav to jaz počnem v zadnjem času, na poti imam zelo visoko oviro, ki jo želim premagati. Verjamem, da jo bom preskočila in mislim, da so ravno to tiste stvari, ki te naredijo ”šampiona.”
Zato športniki, nikoli ne odnehajte! Z močno voljo in pozitivnimi misli boste daleč prišli!
Vsem športnikom želim uspešno sezono in seveda nobenih poškodb!

Lep pozdrav,
Marija Šestak

Zdaj je sicer že nekaj časa minilo od Torina in moje bronaste medalje, vendar šele zdaj dojemam, kaj sem dosegla, in uživam v občutku uspeha. Vse, kar se dogajalo po osvojitvi medalje, je bilo zame nekaj povsem novega. Predvsem različna vabila  in intervjuji medijev, nastopi na regionalni  mariborski in murskosoboški televiziji in radiu, nova je bila vsa ta  pozornost! Dnevi po prihodu domov (potem sem namreč potovala še v Atene na dvoranski svetovni pokal) so bili zelo naporni; ampak hkrati so bile to tudi prijetne obveznosti. Vsa ta pozornost, lepe želje in čestitke namreč zelo prijajo, saj to pomeni, da znajo tudi drugi ceniti tvoj dosežek. Vendar pa moram priznati, da je meni največ pomenil sprejem v rodnem Hodošu, kjer so me vaščani z županom in družino na čelu pričakali s transparenti kar sredi vasi!
Ta medalja je zame pomembna zaradi veselja in zadovoljstva, ki sem ju občutila, ko sem jo dosegla, hkrati pa mi pomeni predvsem tudi veliko olajšanje. Olajšanje predvsem zaradi dejstva, da mi je, po vseh teh letih trdega in pridnega dela, končno uspelo. Poplačala so se leta odrekanj, vztrajnosti in s tem sem lahko odmislila marsikateri neuspeh! Ves ta čas je bil namreč najhujši občutek, da nisem pokazala, česa sem zmožna! Ta medalja zame  sploh ni bila takšno presenečenje, saj sem vedela, da sem dobro trenirala in da moram to samo še pokazati. Presenečenje  je bilo mogoče samo to, kako sem pritekla do medalje. Očitno se da z dobro fizično in psihično pripravljenostjo ter dovolj močno željo marsikaj narediti! Ob vsem tem pa potem še videti svoje ime ob vseh teh slovenskih imenih, ki so dosegla medaljo na dvoranskih prvenstvih. To je nepopisen občutek.
Prepričana sem, da z ekipo, ki jo imam ob sebi, uspehi tudi v bodoče ne bi smeli izostati!
Vendar, ker se bo poletna sezona počasi začela, sem v zelo kratkem času po zimski sezoni odpotovala v nam dobro znano Južnoafriško republiko, kjer  se poleg slovenskih in drugih evropskih atletov, pripravljam na začetek poletne sezone. Pogoji za treninge so tu res odlični in veseli me, da  smo na pobudo Brigite Langerholc upali poskusiti nekaj novega! S tem smo res našli  kraj, kamor vedno z veseljem pridem in mi ni problem zdržati cel mesec dni! Z dodatno pridobljeno samozavestjo in motivacijo po medalji pa niti garaški treningi ne predstavljajo problema.
Sonja Roman

Že pred dvoranskim evropskim prvenstvom v Torinu sem napisala moje napovedi za slovenske uvrstitve, in se nisem veliko zmotila. Citiram: ”Računam , da so prav vsi (razen 1-2) sposobni priti v finale. Seveda bo finale precej odvisen od  dnevnega razpoloženja in tempiranja forme. Posledično tudi lesk medalje. Ekipa je izkušena in verjamem, da na prvenstvo ne gre samo po podpise zvezdnikov, kajti zvezde lahko postanejo sami!”

Domov so prišle zmagovite predvsem punce. Sonja, Marija, Snežana in Nina so uresničile in presegle svoje želje, ter sanje. Ponavadi se izogibam ocenjevanju svojih kolegov, ker mislim, da je to delo novinarjev, ampak vseeno ne morem mimo enega dogodka, ki sem ga doživela kot gledalka na tribunah dvorane v Torinu. Njen tek ( Sonje Roman) je bil fenomenalen. Že dan prej sem vedela, da ima zelo dobre možnosti za medaljo, samo da bo ostala tako samozavestna, kot je štartala dvoransko sezono. Ko ji je uspel  40-metrski sprint do ciljne ravnine in je pristala na 3. mestu, sem bila tako vesela, kot da bi sama osvojila medaljo. Vem, kako z….je kruh srednjeprogašic. Kako si lahko vrhunsko pripravljen in motiviran, pa se ti vsako sezono pojavijo tekmovalke iz vzhodnoevropskih držav, ki pridejo, poberejo medalje in gredo. WADA jih še v ”testing pool” ne uspe vpisat, jih že ni več.  Počasi ti to začne presedati, čeprav se trudiš, da delaš  vsako leto boljše kot prejšnje. Tako da Sonja, dobila si, kar si sanjala in dokazala, da se da le s kontinuiranim delom, psiho in odrekanjem priti do podiuma.

Za vse druge atletinje: kapo dol! Tradicija slovenske (ženske) atletike se nadaljuje, z nekaterimi izjemami seveda. Imam občutek, da so punce letos na EP Torinu zasenčile moške udeležence tekmovanja. Ampak ne bom ocenjevala vsakega posebej. Mislim, da so vsi naredili, česar so bili v tistem trenutku zmožni.  Dvoransko EP pa tudi ni tako veliko prvenstvo, da bi se človek še mesece sekiral. Športniki gremo s cilji naprej.

Trenutno sem z mislimi in dejanji  že v spomladanskih treningih. S Saro Orešnik, Tino Murn in trenersko legendo Juretom Kastelicem  bomo preživele dva meseca v Puli, kjer nas čakajo bazični treningi.  Veliko kilometrov krosov, ”fartlekov” in krogov na štadionu do onemoglosti. Težke ure na prostem pod milim nebom. Dež, veter, sonce nas ne ustavijo. Ustavi nas lahko samo poškodba.

Po odločitvi mojega  bivšega sparing partnerja  – moža, o preusmeritvi njegove kariere, smo se uspeli Slovenci povezati. Združili smo moči: moj trener Milovan Savić (legenda jugoslovanske atletike) osiveli Jure Kastelic in seveda punce, brez katerih trenerji ne bi imeli dela. Sara Orešnik, Tina Murn in moja malenkost  smo združile moči. Skupaj smo močnejši!  Ja, v Sloveniji je to ČUDEZ, povezovanje nam je tuje. Sploh pri atletih – tukaj ciljam predvsem na moške – nočejo, ne upajo ali pa ne znajo videti prednosti, ki ti jih prinese trening z ekipo ali pa vsaj še enim enakovrednim tekačem. Dajmo se skrivat, okopavajmo svoj vrtiček, to je moto slovenskih  tekačev in trenerjev. Ne tvegajmo! Bodimo prvi na vasi, kaj nas briga, kaj je zunaj, smo premajhni, se bojimo . Prosim, stopite v svet,  ne bodite prestrašeni  individualisti. Če sem se kaj naučila v moji športni karieri, je to, da lahko posameznik največ naredi, kadar je obkrožen s  super ekipo. Pomembni so vsi členi, od ljudi s katerimi lahko VSAK DAN kvalitetno treniraš, do medicine, sprostitve, psihološke priprave, prehrane…

No, ko sem že ravno padla v to smer. Ekipi ”MySport agency” (športno marketinška agencija) uspeva dosegati in presegat cilje. Pomagamo izkušenim in obetavnim slovenskim atletom, tako pri prehodu na najboljše mitinge v tujini, svetovanju pri prehrani, povezovanju s  pravimi ljudmi, ki jih  potrebuje vsak atlet.
Naši miselni vzorci v glavi nas popeljejo do tja kjer se naše misli ustavijo!  Majhni smo toliko, kolikor si želimo.

Brigita Langerholc